Vsi bi radi bili cigani

Delo, 20.avgust 2005

Šukar so neklasična romska skupina. Pa ne le zato, ker niti en član skupine ni Rom, pač pa zato, ker ne zvenijo, ne kot Gipsy Kings, ne kot Esma Redžepova, ne kot Ferus Mustafov. So tamburaška zasedba, kakršne izvirajo iz Panonske nižine (njihovi vzorniki so bili Cigani Ivanovići) in so danes redke. Delni krivec za nastanek Šukarjev je bil pravzaprav Vlado Kreslin, ko je pred petnajstimi leti potreboval spremljavo pri snemanju pesmi Namesto koga roža cveti. Doslej so izdali dve kaseti in štiri cedeje, prelomnica pa je bilo leto 1996 z videospotom Keme merav, v katerem so z vožnjo v belem mercedesu (letnik '58) skušali romsko ikonografijo prikazati v prijazni luči, češ da se je ne gre sramovati. Z glavnim grlom Igorjem Misdarisom smo potegnili črto pod petnajst let kariere, ki jih bodo zaznamovali s koncertom v ljubljanskih Križankah 25. avgusta.

Zakaj se v romskih besedilih tolikokrat ponavlja beseda lepo, po kateri ste si dali ime?

Uporabljena je v kontekstu lepo življenje, lepo dekle. Po zvočnosti se mi je zdela močna beseda, takrat sploh nisem vedel, kaj pomeni.

Peli ste besedila, katerih pomena niste razumeli?

Na začetku, da. Besedila sem snel fonetično, večinoma nepravilno, tako kot otroci angleška besedila. Šele ko smo začeli razmišljati, da bi posneli prvo kaseto, sem se začel poglabljati v jezik.

Katera izkušnja je bila v teh petnajstih letih najbolj prijetna?

Nastop v Franciji, na romskem festivalu v Lillu pred 12-tisočglavo množico. Imel sem blazno tremo, a sem jo premagal takoj, ko sem prvi ton zaigral dobro in videl, da je odziv pozitiven.

Česa ne bi ponovili?

Morda druge kasete O ravbarjih in cigojnarjih, ko smo naredili polovico albuma v slovenščini. Zdi se mi, da takrat nismo bili zreli za to, slovenščina nam pač ne ustreza najbolje. Želeli smo se na silo malo bolj uveljaviti in smo pretiravali.

Kateri komentar ste si najbolj zapomnili?

V Franciji smo igrali na zabavi z neko romsko skupino, dva člana sta bila slepa brata. Pridružil se nam je japonski violinist, ki je želel zaigrati Montyjev Čardaš. Slepi kitarist mi je prišepnil: »Dober je, vendar se čuti, da ni Rom.« Za nas namreč ni nikoli nihče rekel, da je čutiti, da nismo Romi!

Česa se v petnajstih letih naveličaš?

Naveličal sem se boja za pravice glasbenikov. V Sloveniji se vse premika prepočasi, krivi pa smo tudi sami glasbeniki. Lahko bi se bolj povezovali. Nekaj nas je, ki smo dosegli vladni predlog za 30 odstotkov slovenske produkcije na radijskih postajah. To se mi zdi velik dosežek. Bedasto pa se mi zdi gledati glasbenike, ki bi prodali dušo za tri minute slave na televiziji in v oddaji Trenja brezobzirno pljuvajo drug po drugem.

Iz postave, ki je med letoma 1994 in 2000 uveljavila ime Šukar, so pred nekaj leti odšli kar trije član. Zakaj?

Kjer je pet različnih ljudi, čedalje starejših in tečnih, pametnih in zoprnih, pride v desetih letih prej ali slej do različnih pogledov, do sprememb v glavah in v odnosih. Nekateri so odšli zaradi družinskih in poslovnih obveznosti, drugi zaradi različnih pogledov na menedžerske posle. Ampak mislim, da zamenjave niso vplivale slabo, pač pa dobro.

Mi po toliko letih izkušenj lahko poveste, zakaj imamo Slovenci radi romsko glasbo, ne maramo pa Ciganov?

Zakaj Slovenci ne marajo Hrvatov, hodijo pa na hrvaško obalo? Glasba pač ne pozna meja – Slovenci znajo uživati v dobri glasbi, so dobri in čuteči ljudje. Vsi bi bili radi svobodni, radi bi bili Cigani, se prepustili občutkom, se osvobodili discipline, zadržanosti in živeli iz dneva v dan. Po drugi strani pa se Slovenci premalo zavedajo majhnosti, slabih in dobrih lastnosti, zato ne znajo oceniti dobrih in slabih lastnosti pri drugih narodih.

Vedno ste se skušali distancirati od aktualnih družbenopolitičnih dogodkov v zvezi s slovenskimi Romi. Je še vedno tako?

Zadnje čase jih spremljamo. Če bomba v prvi hiši v romskem naselju ubije mater in otroka, ne moreš ostati hladen.

Kaj menite o incidentu na OŠ v Bršljinu?

Mislim, da bi morali Slovenci romsko manjšino sprejeti v svoj razred, s tem bi ji pomagali. Romi so pač dosti bolj temperamentni, težje se prilagajajo. Če jih damo v rezervat, se bodo težje prilagodili in se bodo tudi čez 15 let težje vpeli v okolje. Nekateri otroci se učijo hitreje, drugi počasneje, in takim se je treba bolj posvetiti ne glede na narodnost.

Oto Pestner mi je nekoč dejal, da je na račun romskega rodu slišal tudi kako psovko. Ste jo tudi vi, čeprav niste Romi?

Samo enkrat – pred dvema letoma na koncertu v Kamniku. Nekaj rahlo okajenih pregretežev se je drlo, da je samo slovenska glasba prava. Rekel sem jim, naj pridejo na oder, pa oni kaj zaigrajo in zapojejo. In so poniknili.

Zakaj ni ansamblov med slovenskimi Romi?

So in mi bomo prav zato na koncertu v Križankah predstavili skupino Langa iz Prekmurja, ki ustvarja avtorsko glasbo, vendar z etnoinštrumenti. Jih pa res ni veliko, ker tudi slovenskih Romov ni veliko, tisti, ki so prišli sem, pa niso imeli glasbene tradicije, pač pa so bili predvsem obrtniki, zbiralci, trgovci.

Pred leti ste začeli iskati avtohtone slovenske romske pesmi. Ste jih našli?

Ne, ker jih ni. Zato smo se odločili drugače: naredili jih bomo sami, v sodelovanju s slovenskimi Romi, ki pišejo poezijo v svojem jeziku, med njimi Jožek Horvat, pa dolenjski in velenjski Romi ... Mi bomo prispevali glasbo, oni pa besedila. Album bo izšel prihodnje leto.

Kateri romski rek je po vaših izkušnjah najbolj resničen?

Vedno se spomnim nekega plakata, na katerem je pisalo: beseda Rom v romščini pomeni človek.

Je res, da kljub ljubezni do romske kulture še niste bili pri vedeževalki?

Res. Sem pač takšen, da nočem vedeti, kaj me čaka v prihodnosti.

Alen Steržaj