Strah

Delo,18. April 2004

Z Mišom prečkava cesto v središču Kranja. Napotila sva se v kavarno hotela Creina, kjer imam literarni nastop. Mišo je violinist, član ciganske skupine Langa, ki me bo ta večer spremljala. Halgato band, skupina, s katero sicer običajno nastopam, je namreč zaseden.
»Kaj praviš, kaj bi bilo iz naju, če bi naju zdaj tu povozil avto?« me vpraša Mišo na prehodu za pešce.
»Pojma nimam,« odvrnem, saj niti ne razumem, kaj ima v mislih.
»Mešano meso, vendar,« se zareži. »Cigansko in belo – kot svinjsko in goveje,« mi pojasni domislico, ob kateri se potem vsi zabavamo.
Rad imam ta svojski ciganski humor, ki ga lahko podoživiš le, če ga prav razumeš. Tudi nastop so prireditelji oglasili s sloganom Ciganska duša, in prav o tej me moja ljuba Carmen, ki si je vso reč zamislila, tudi največ sprašuje. Seveda sem zopet v zadregi, saj o fenomenu, ki me že od nekdaj navdihuje, pravzaprav ne vem veliko povedati. Še največ, se mi zdi, poslušalcem potem pove glasba. Saj Lange so v vsej svoji pristnosti res odlični in violinist je, kljub mladosti, tudi na tem odru videti kot prekaljeni »primaš«.
Mišo namreč igra violino le leto dni in je na tukajšnji sceni pravzaprav meteor, ki se mu vsi predvsem čudijo. Akademski glasbeniki, ki mu prisluhnejo, pa potem niti ne verjamejo, da bi se bil lahko tako izmojstril v tako kratkem času. Pa za povrh še brez šol, ki jih kajpada ni niti od daleč videl. Le dobro leto bo namreč od tega, ko je Mišo preživljal res hudo življenjsko obdobje. Loteval se ga je paničen strah pred ljudmi. Tekli so meseci, ko ni šel iz hiše, pa potem celo ne več iz sobe. Svojci, ki smo mu na vse načine želeli pomagati, so obupavali, mladenič pa se je le še bolj odmikal …
»Ne vem, ali bom sploh kdaj vedel pravi odgovor,« rečem muzikantom, misleč kajpada na vprašanje o ciganski duši, ko potem po nastopu ostanemo sami.
»So reči, ki se jih pač ne da razumeti,« se zresni Mišo. »Tudi meni najverjetneje ne bo mogel nihče nikoli pojasniti, zakaj je pokojni Kocime potem prišel ravno k meni in me toliko časa priganjal, naj se učim igrati na violino …«
»Primaš Kocime?« mu sežem v besedo in se seveda čudim.
»Prav on, saj še danes ga živo vidim,« zaupljivo prikima Mišo. »Prišel je zmeraj ponoči, sedel takole ob meni na posteljo in mi govoril, govoril. Jaz pa sem ga ves trd poslušal in sem, čeprav sem tudi v snu dobro vedel, da je že mrtev, nazadnje privolil, da sva začela vaditi. Čutil sem njegove hladne prste, s katerimi mi je mehčal členke in mi kazal prijeme, zatajeval sem strah in se skušal prebiti iz more. Bilo me je iz noči v noč vse bolj groza, toda zmeraj, ko sem se potem zbudil in res vzel v roke violino, sem ugotovil, da lahko z lahkoto ponovim naučeno in da mi gre zmeraj bolje.«
»Morali smo kupovati sveče in jih prižigati pokojnemu na grobu, pa ni tudi to nič pomagalo,« pritrdijo Lange.
»Potem mi je Kocime neko noč le dejal: 'Zdaj si dovolj dober, da me ne potrebuješ več in lahko greš igrat tudi ljudem!« nadaljuje Mišo. »Toda, to je bil zame takrat seveda še večji problem in veliko sva se okoli tega prepirala. Dopovedoval sem mu, da tega nikakor ne zmorem napraviti, ker bom od strahu zanesljivo umrl, on pa mi je grozil, da bo prihajal vse dotlej, dokler me ne bo prvič videl z bando,« za hip pomolči mladi violinist.
»In tako si torej potem le premagal strah?« se še čudim.
»To niti ne,« se odprto nasmehe Mišo. »A nato je zopet prišel Kocime in rekel le: 'Čisto vseeno je, ali umreš na špilu ali pa v postelji. Zapomni si to. Dobro si to zapomni.' Premislil sem o teh njegovih besedah, res dobro premislil, jih nekako razumel in mu dal prav. Že čez vikend sem potem šel na nastop z Langami in prvič igral ljudem na violino, pokojni pa ni prišel k meni nikoli več.«
Feri Lainšček