Langa blog

Šukar in Langa, Križanke, 25.avgust 2005

2005-08-26T15:34:00.000+02:00

Skupina Šukar je 15. obletnico svojega delovanja okronala z včerajšnjim koncertom v Križankah, kjer so že nastopili davnega leta 1996 in ponovna vrnitev v ta prostor, je bila po pevčevih besedah, lepa.

Za uvod v prijeten koncertni večer so poskrbeli odlični romski glasbeniki Langa, ki sicer prihajajo iz Prekmurja. Zaigrali so znane ciganske skladbe, slišali pa smo tudi popularno pesem Željka Joksimovića, Lane moje. Občinstvo so dobro ogreli in si tudi prislužili močan aplavz. Ob takšnem pestrem začetku in razpoloženo publiko tamburaška zasedba Šukar tako res ni imela težke naloge.

Šukarji so cigani po duši in glasbenem prepričanju, kot rad pove njihov pevec. Zadnja leta so tudi osrednji gosti na evropskih festivalih z etno glasbo npr. v Franciji, Nemčiji, Italiji. Dvakrat pa so imeli tudi manjšo turnejo na Japonskem. Tako so glasbeniki in popotniki kar je seveda v skladu z romsko kulturo.

Pet članski zasedbi sta se tokrat pridružila še dva glasbena gosta. Jadranka Juras kot spremljevalni vokal in kot posebni gost Zoran Predin. Glasbeni večer pa so popestrile tudi štiri plesalke v pisanih ciganskih oblačilih.

Toliko ritmičnega ploskanja in vzklikov naklonjenosti res ne boste slišali na vsakem koncertu in Šukarji so pustili zares dober vtis in obenem dobro povabilo na njihov tradicionalni koncert, ki pa bo jeseni v Cankarjevem domu.

Manca Gašpirc, www.rockonnet.com

Vsi bi radi bili cigani

2005-08-19T16:41:00.000+02:00

Delo, 20.avgust 2005

Šukar so neklasična romska skupina. Pa ne le zato, ker niti en član skupine ni Rom, pač pa zato, ker ne zvenijo, ne kot Gipsy Kings, ne kot Esma Redžepova, ne kot Ferus Mustafov. So tamburaška zasedba, kakršne izvirajo iz Panonske nižine (njihovi vzorniki so bili Cigani Ivanovići) in so danes redke. Delni krivec za nastanek Šukarjev je bil pravzaprav Vlado Kreslin, ko je pred petnajstimi leti potreboval spremljavo pri snemanju pesmi Namesto koga roža cveti. Doslej so izdali dve kaseti in štiri cedeje, prelomnica pa je bilo leto 1996 z videospotom Keme merav, v katerem so z vožnjo v belem mercedesu (letnik '58) skušali romsko ikonografijo prikazati v prijazni luči, češ da se je ne gre sramovati. Z glavnim grlom Igorjem Misdarisom smo potegnili črto pod petnajst let kariere, ki jih bodo zaznamovali s koncertom v ljubljanskih Križankah 25. avgusta.

Zakaj se v romskih besedilih tolikokrat ponavlja beseda lepo, po kateri ste si dali ime?

Uporabljena je v kontekstu lepo življenje, lepo dekle. Po zvočnosti se mi je zdela močna beseda, takrat sploh nisem vedel, kaj pomeni.

Peli ste besedila, katerih pomena niste razumeli?

Na začetku, da. Besedila sem snel fonetično, večinoma nepravilno, tako kot otroci angleška besedila. Šele ko smo začeli razmišljati, da bi posneli prvo kaseto, sem se začel poglabljati v jezik.

Katera izkušnja je bila v teh petnajstih letih najbolj prijetna?

Nastop v Franciji, na romskem festivalu v Lillu pred 12-tisočglavo množico. Imel sem blazno tremo, a sem jo premagal takoj, ko sem prvi ton zaigral dobro in videl, da je odziv pozitiven.

Česa ne bi ponovili?

Morda druge kasete O ravbarjih in cigojnarjih, ko smo naredili polovico albuma v slovenščini. Zdi se mi, da takrat nismo bili zreli za to, slovenščina nam pač ne ustreza najbolje. Želeli smo se na silo malo bolj uveljaviti in smo pretiravali.

Kateri komentar ste si najbolj zapomnili?

V Franciji smo igrali na zabavi z neko romsko skupino, dva člana sta bila slepa brata. Pridružil se nam je japonski violinist, ki je želel zaigrati Montyjev Čardaš. Slepi kitarist mi je prišepnil: »Dober je, vendar se čuti, da ni Rom.« Za nas namreč ni nikoli nihče rekel, da je čutiti, da nismo Romi!

Česa se v petnajstih letih naveličaš?

Naveličal sem se boja za pravice glasbenikov. V Sloveniji se vse premika prepočasi, krivi pa smo tudi sami glasbeniki. Lahko bi se bolj povezovali. Nekaj nas je, ki smo dosegli vladni predlog za 30 odstotkov slovenske produkcije na radijskih postajah. To se mi zdi velik dosežek. Bedasto pa se mi zdi gledati glasbenike, ki bi prodali dušo za tri minute slave na televiziji in v oddaji Trenja brezobzirno pljuvajo drug po drugem.

Iz postave, ki je med letoma 1994 in 2000 uveljavila ime Šukar, so pred nekaj leti odšli kar trije član. Zakaj?

Kjer je pet različnih ljudi, čedalje starejših in tečnih, pametnih in zoprnih, pride v desetih letih prej ali slej do različnih pogledov, do sprememb v glavah in v odnosih. Nekateri so odšli zaradi družinskih in poslovnih obveznosti, drugi zaradi različnih pogledov na menedžerske posle. Ampak mislim, da zamenjave niso vplivale slabo, pač pa dobro.

Mi po toliko letih izkušenj lahko poveste, zakaj imamo Slovenci radi romsko glasbo, ne maramo pa Ciganov?

Zakaj Slovenci ne marajo Hrvatov, hodijo pa na hrvaško obalo? Glasba pač ne pozna meja – Slovenci znajo uživati v dobri glasbi, so dobri in čuteči ljudje. Vsi bi bili radi svobodni, radi bi bili Cigani, se prepustili občutkom, se osvobodili discipline, zadržanosti in živeli iz dneva v dan. Po drugi strani pa se Slovenci premalo zavedajo majhnosti, slabih in dobrih lastnosti, zato ne znajo oceniti dobrih in slabih lastnosti pri drugih narodih.

Vedno ste se skušali distancirati od aktualnih družbenopolitičnih dogodkov v zvezi s slovenskimi Romi. Je še vedno tako?

Zadnje čase jih spremljamo. Če bomba v prvi hiši v romskem naselju ubije mater in otroka, ne moreš ostati hladen.

Kaj menite o incidentu na OŠ v Bršljinu?

Mislim, da bi morali Slovenci romsko manjšino sprejeti v svoj razred, s tem bi ji pomagali. Romi so pač dosti bolj temperamentni, težje se prilagajajo. Če jih damo v rezervat, se bodo težje prilagodili in se bodo tudi čez 15 let težje vpeli v okolje. Nekateri otroci se učijo hitreje, drugi počasneje, in takim se je treba bolj posvetiti ne glede na narodnost.

Oto Pestner mi je nekoč dejal, da je na račun romskega rodu slišal tudi kako psovko. Ste jo tudi vi, čeprav niste Romi?

Samo enkrat – pred dvema letoma na koncertu v Kamniku. Nekaj rahlo okajenih pregretežev se je drlo, da je samo slovenska glasba prava. Rekel sem jim, naj pridejo na oder, pa oni kaj zaigrajo in zapojejo. In so poniknili.

Zakaj ni ansamblov med slovenskimi Romi?

So in mi bomo prav zato na koncertu v Križankah predstavili skupino Langa iz Prekmurja, ki ustvarja avtorsko glasbo, vendar z etnoinštrumenti. Jih pa res ni veliko, ker tudi slovenskih Romov ni veliko, tisti, ki so prišli sem, pa niso imeli glasbene tradicije, pač pa so bili predvsem obrtniki, zbiralci, trgovci.

Pred leti ste začeli iskati avtohtone slovenske romske pesmi. Ste jih našli?

Ne, ker jih ni. Zato smo se odločili drugače: naredili jih bomo sami, v sodelovanju s slovenskimi Romi, ki pišejo poezijo v svojem jeziku, med njimi Jožek Horvat, pa dolenjski in velenjski Romi ... Mi bomo prispevali glasbo, oni pa besedila. Album bo izšel prihodnje leto.

Kateri romski rek je po vaših izkušnjah najbolj resničen?

Vedno se spomnim nekega plakata, na katerem je pisalo: beseda Rom v romščini pomeni človek.

Je res, da kljub ljubezni do romske kulture še niste bili pri vedeževalki?

Res. Sem pač takšen, da nočem vedeti, kaj me čaka v prihodnosti.

Alen Steržaj

Fanfare Langa

2005-07-11T17:57:00.000+02:00

Tik pred nastopom v Narodnem domu v Celju, kjer se je zbralo okrog 130 ljudi

2005-07-06T10:46:00.000+02:00

Langa je nastopila tudi v dr�avnem zboru Slovenije

2005-07-06T10:44:00.000+02:00

napovednik za koncert v Celju

2005-07-05T20:58:00.000+02:00

Zenski pevski zbor Vivere

2005-07-05T20:57:00.000+02:00

Langa na odru v Murski Soboti

2005-07-05T20:55:00.000+02:00

Borut in Mišo na tolkalih

2005-07-05T20:52:00.000+02:00

Jože na tenorju in Tadej na baritonu

2005-07-05T20:51:00.000+02:00

Murska Sobota

V takem duhu so zrasli trije člani Lange

2005-06-30T17:55:00.000+02:00

Takšna precizna navodila so imeli Mišo, Jože in Piči.
Vasku in Marjanu pa so grozili s cigani.
Kot vemo, se otroci kač ne bojijo. Strah pred kačami ni prirojen, ampak naučen. Darilo staršev.

Lowe Avanta

Pustimo se presenetiti!

2005-06-30T17:48:00.000+02:00

Večer, 30.Junij 2005 (pdf)

Danes bo v lokalu Cantante Cafe nastopila mariborsko-prekmurska zasedba Langa, ogenj. Vsi, ki smo že imeli priložnost slišati njihovo glasbo, razumemo, zakaj so si nadeli takšno ime. Romska glasba že sama po sebi nosi svojevrsten naboj, ki je tako neposreden in ogovarjajoč, da ga razume prav vsak poslušalec. Gre za glasbo, ki ne dela razlik, zato je cenjena tako med intelektualci kot med preprostejšimi ljudmi. Najsi bo jazz manouche, flamenko ali balkanska inačica, gre za isti substrat, isti naboj. Najbolje jo seveda doživimo v živo, na odru, ko se energije med izvajalci in poslušalci premešajo. Takrat ni pomembno, ali so vse note zadele svoje mesto in ali se je razbil kozarec, samo da je "čaga" in ogenj v očeh.

Langa so odličen bend za zabave. Poleg avtorskih pesmi so na njihovem repertoarju našli mesto številni hiti iz balkanskega bazena pa tudi kakšen iz ruskih step. "Igramo avtorske skladbe, balkanske komade, predvsem pa se prilagajamo publiki. Nikoli se pred nastopom ne dogovorimo, kaj bomo igrali, enostavno stopimo na oder. Če je publika dobra, nas s ploskanjem opozori, katero pesem hočejo slišati," je pojasnil vodja zasedbe Mišo Kontrec in dodal: "Z mariborskim občinstvom imamo odlične izkušnje! Za njih najraje igramo, ker cenijo našo glasbo in se jim lahko prepustimo s celo dušo." Vprašali smo ga, ali so za nastop na Festivalu Lent pripravili kaj posebnega. "Pustimo se presenetiti!" je bil skrivnosten Mišo.

Andrej Predin ml.

Langa na odru prvič tudi v "trubački" varianti

2005-06-27T23:48:00.000+02:00

Zgodilo se je včeraj v Murski Soboti, kjer smo v okviru Soboških dnevov nastopili kot zadnja skupina. Na odru se nas je v nekem trenutku znašlo šestnajst, od tega sedem pevk zbora iz Slovenske Bistrice in okrepljena zasedba Lange s skupaj devetimi člani pihalne zasedbe. Koncert je bil razdeljen v klasičen nastop in na drugi del z povsem novo pridobitvijo - pihalno varianto ansambla Langa. Odpihali smo 6 komadov. Presenečenje je bilo popolno. Mišo je v napovedi tega drugega dela zelo nazorno in duhovito opisal v kakšni fazi je naše pihanje v pleh instrumente. Rekel je, da bi kot pihalci Gućo sicer lahko videli, vendar le na ta način, da bi nas organizator nekajkrat zapeljal okrog nje. Pošteno in resnično. Vendarle pa je publika odreagirala čudovito in to je najpomebnejše. Šteje seveda tudi to, kar si sami mislimo o svojem pihanju in to je vedenje, da smo na začetku ter da bo vedno bolje. Drugače niti ne more biti. Ko bodo prišle slike z murskosoboškega koncerta, bomo rade volje kakšno vrgli na našo stran.

Napoved koncerta v Celju 7. Julija 2005

2005-06-23T08:48:00.000+02:00

Music goes hybrid - Klagenfurt , Austria / 22.6.2005

2005-06-23T08:37:00.000+02:00

Kleine Zeitung

Literatur von allen Seiten

Leser werden Ohren machen: Donna Leon, Zigeuner-Ethno, Poetry-Clips und Lyrik sind heuer die Begleiterscheinungen zum Bachmann-Preis.

Keine großen Änderungen beim großen Wettlesen im Klagenfurter ORF-Theater, aber ein völlig neu gestrickter Rahmen: Was Organisatorin Michaela Monschein für die Laufkundschaft bei den Tagen der deutschsprachigen Literatur auf die Beine gestellt hat, ist eine Art Kür, die das Zeug zur Pflicht hat.

Programm. Das fängt schon am Vorabend der Lesungen an. Während Iso Camartin mit seiner "Klagenfurter Rede" die Auslosung der Lesereihefolge einleitet, schlägt ein paar hundert Meter weiter "Die dunkle Stunde der Serenissima". "Eine der zentralen Fragen in Donna Leons Buch ist: Was kann die Literatur jungen Menschen heute noch bedeuten?", nützt Monschein die Popularität des Krimis zum Hinweis, dass einige Antworten durchaus bei den Lesungen zu hören sein könnten.

Gefühle. Melancholie und Leidenschaft knallen zwei Tage später im Garten der Hermagoras/Mohorjeva aufeinander. Außer dem Michael Erian Trio spielt die Formation "Langa" auf. Geboten wird Zigeuner-Ethno, heißt: eine hinreißende Mischung aus Sentimentalität und Stolz nach Noten. Dazu gesellt sich der slowenische Lyriker Uros Zupan (42). Seine Lyrikbände tragen Titel wie "Beim Verlassen des Hauses, in dem wir uns liebten" - auch das klingt nach Melancholie und Leidenschaft.

Najava koncerta na Festivalu Lent 2005

2005-06-21T23:44:00.000+02:00

Naporni dnevi

2005-05-16T09:50:00.000+02:00

Za nami je zelo naporen teden. Najprej smo v torek igrali poslancem našega državnega zbora, konec tedna pa smo nastopili še trikrat. Igrali smo tudi za Jolando Čeplak ob otvoritvi njenega gostinskega lokala v Celju.

1.Maj

2005-05-07T17:54:00.000+02:00

1.Maja smo igrali na mariborskem snežnem stadionu v čast prazniku dela in še preostalim slovenskim delavcem, s katerimi tranzicija ni brezobzirno pometla. Bili pa so tam skoraj izključno upokojenci in to v res velikem številu. Kar smo odigrali je šlo v živo v program mariborskega radia in 1.programa radia Slovenija. Brezplačni časnik Dobro Jutro je objavil našo sliko in naslednji tekst:

Praznik dela so Mariborčani najbolj množično praznovali na Snežnem stadionu pod Pohorjem, kjer se je zbralo okrog 2500 ljudi, predvsem starejših. Obiskovalce so nagovorili generalni sekretar Evropske konfederacije sindikatov John Monks, minister za lokalno samoupravo in regionalno politiko Ivan Žagar in predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Dušan Semolič. Proslava delavskega praznika je sovpadala s prvo obletnico vstopa Slovenije v EU in 60-letnico delovanja Radia Maribor. Na posnetku: za zabavo je med drugimi poskrbela ciganska skupina Langa, ki jo je »okrepil« mariborski skladatelj, saksofonist in flavtist Vasko Atanasovski.

2005-02-25T09:10:00.000+01:00

Year	Sales
2000	$18M
2001	$25M
2002	$36M

Festival ciganske glasbe Khamoro, Praga

2005-02-20T22:41:00.000+01:00

Odlična stran, ki podpira enako odličnost festivala ciganske glasbe v Pragi, ki so mu nadeli ime Khamoro. Na spletno stran lahko pridete tukaj

Našli boste kup informacij s cigansko tematiko in tudi kopico zanimivih videoclipov.
Nekaj povezav do teh videospotov pa lahko uporabite kar na naši strani. Za ogled videa boste potrebovali Real player, ki je brezplačen.
Prvi video je posnetek lanskega prvega večera na festivalu. Kvaliteta videa je bolj ciganska, toda v tem primeru je pomembnejša informacija in zato je vredno ogleda.
Khamoro, 28.5.2004
Videli boste nekaj bendov, ki so igrali drugi večer lanskega festivala: Kokavekere Lavutara, Bratsch, Raya, Romano drom, Ferus The King Mustafov. Prvi večer pa so obiskovalce zabavali: Fanfara din Cozmesti, Terne Chave, Ziringaglia (Italia) in na koncu desetčlanska skupina ruskih ciganov Viktor Buzyljov & Zlatí Cikáni z Ruska, ki so so s čudovitimi vokali in plesom popolnomana zažgali dvorano Roxy.
Khamoro, 27.5.2004

Viktor Buzyljov & Zlatí Cikáni z Ruska

Tu pa je link do gala koncerta nekaj dni kasneje.Gala koncert, Khamoro
In še Khamoro videoclip iz leta 2003.Khamoro, 2003

Koncert za žrtve tsunamija

2005-01-28T12:45:00.000+01:00

V soboto se je v dvorani Gustaf zgodil prvi od dveh dobrodelnih koncertov, namenjen zbiranju donacij za pomoč prizadetim ob naravni katastrofi v jugovzhodni Aziji in Zahodni Afriki. Nastopilo je 7 skupin in en posameznik. Obiskovalci so z plačilom vstopnine- prispevka zbrali okrog 200.000 tolarjev, ki bodo predani slovenskemu Unicefu. Najnovejši "brezplačnik" Žurnal je objavil sliko Jožeta z basom v akciji in komentarjem, ki pravi, da je skupina Langa z vročekrvno glasbo požela največ aplavza in erotičnih plesnih gibov.
Kljub temu, da smo igrali brez Vaskota, je publika dejansko zelo spodobno migala in pela.

2005-01-19T18:35:00.000+01:00

austrija

2005-01-19T18:33:00.000+01:00

cantante

2005-01-19T18:28:00.000+01:00

cantante

Ob ciganski glasbi ne ostaneš ravnodušen

2005-01-10T12:27:00.000+01:00

Danes nas je Večer razveselil z polstranskim člankom o skupini Langa.

Langa na enem od svojih nastopov

V romskem jeziku pomeni Langa plamen in Mišo Kontrec, najmlajši član te prve slovenske ciganske etno skupine pravi, da so prav takšni kot plamen. Da so kot plamen, pa povedo tudi njihove rdeče srajce, zaščitni znak petih glasbenikov. Brata Kontrec, 24-letni Mišo in dobrih deset let starejši Jože, ter Štefan Hrvat prihajajo iz romskih vrst, Marjan Ornik in Vasko Atanasovski pa sta pridružena člana, ki prav tako kot prvi trije čutita in razumeta cigansko glasbo. Kontrabas, violina, harmonika, kitara in sopransaksofon ustvarjajo glasbo, ki prihaja iz duše in iz srca. Nihče, ki jih sliši, ne ostane ravnodušen. Če bi, potem to pač ne bi bila ciganska glasba.

Skupina obstaja od leta 1997. Z glasbo se je pri Kontrečevih začel ukvarjati Jože in potem v to vpeljal še brata Miša. Najprej sta bila duo in sta nastopala na porokah, nato pa se je skupina širila. Če so hoteli nastopati tudi na koncertih, so potrebovali širšo zasedbo. Pridružil se je Mariborčan, kitarist Marjan Ornik, in v skupino pripeljal še Vaska Atanasovskega.

"Smo ciganska etno skupina," pravi Mišo Kontrec. "Jaz nikoli ne rečem romska, to se mi zdi tako umetno. Cigan sem in glasba, ki jo igram, je ciganska. Za druge sicer uporabljam ime Rom, ker ne vem, kako bi reagirali, meni pa je ljubše tako. In ponosen sem na to. Naj me grdo gledajo ali s prstom kažejo name, če bom kradel in lagal, lahko me obsodijo, če bi koga posilil ali ubil, prav nobene pravice pa me nimajo grdo gledati in obsoja, ker sem Cigan. Za to nisem sam kriv in nič drugačen nisem od drugih. Pod kožo smo vsi krvavi," pravi Mišo.
Tu je povezava do Večera, kjer si lahko ogledate članek v (PDF) obliki. Tu pa je link do online verzije članka s komentarji bralcev. Link

2005-01-08T19:47:00.000+01:00

Malo divje gledamo in izgledamo, se zdi...

Pihalna godba Langa

2005-01-08T19:31:00.000+01:00

Kot kaže, si bomo na odru kmalu privoščili zapihati v "pleh" in odigrati komad ali dva. Jože se trudi na baritonu, Marjan na trobenti, oba samouka in rezultat je temu primeren. Včasih se nam posreči dobiti pravi zvok (skupaj z velikim bobnom in harmoniko), največkrat pa se narežimo ob kiksih obeh učencev. Sicer pa gre pihanje obema na bolje. Vasko se bo kmalu pridružil na kakšni vaji in se nam režal, sicer pa bi v tej začetni fazi z nami bolj ali manj izgubljal čas, ker je kar se igranja saxa tiče, tako ali tako iz nekega drugega planeta. Ko bomo sproducirali še kakšno fotko,jo bomo seveda objavili. Če nič drugega, se boste vsaj narežali.

Strah

2004-04-18T19:23:00.000+02:00

Delo,18. April 2004

Z Mišom prečkava cesto v središču Kranja. Napotila sva se v kavarno hotela Creina, kjer imam literarni nastop. Mišo je violinist, član ciganske skupine Langa, ki me bo ta večer spremljala. Halgato band, skupina, s katero sicer običajno nastopam, je namreč zaseden.
»Kaj praviš, kaj bi bilo iz naju, če bi naju zdaj tu povozil avto?« me vpraša Mišo na prehodu za pešce.
»Pojma nimam,« odvrnem, saj niti ne razumem, kaj ima v mislih.
»Mešano meso, vendar,« se zareži. »Cigansko in belo – kot svinjsko in goveje,« mi pojasni domislico, ob kateri se potem vsi zabavamo.
Rad imam ta svojski ciganski humor, ki ga lahko podoživiš le, če ga prav razumeš. Tudi nastop so prireditelji oglasili s sloganom Ciganska duša, in prav o tej me moja ljuba Carmen, ki si je vso reč zamislila, tudi največ sprašuje. Seveda sem zopet v zadregi, saj o fenomenu, ki me že od nekdaj navdihuje, pravzaprav ne vem veliko povedati. Še največ, se mi zdi, poslušalcem potem pove glasba. Saj Lange so v vsej svoji pristnosti res odlični in violinist je, kljub mladosti, tudi na tem odru videti kot prekaljeni »primaš«.
Mišo namreč igra violino le leto dni in je na tukajšnji sceni pravzaprav meteor, ki se mu vsi predvsem čudijo. Akademski glasbeniki, ki mu prisluhnejo, pa potem niti ne verjamejo, da bi se bil lahko tako izmojstril v tako kratkem času. Pa za povrh še brez šol, ki jih kajpada ni niti od daleč videl. Le dobro leto bo namreč od tega, ko je Mišo preživljal res hudo življenjsko obdobje. Loteval se ga je paničen strah pred ljudmi. Tekli so meseci, ko ni šel iz hiše, pa potem celo ne več iz sobe. Svojci, ki smo mu na vse načine želeli pomagati, so obupavali, mladenič pa se je le še bolj odmikal …
»Ne vem, ali bom sploh kdaj vedel pravi odgovor,« rečem muzikantom, misleč kajpada na vprašanje o ciganski duši, ko potem po nastopu ostanemo sami.
»So reči, ki se jih pač ne da razumeti,« se zresni Mišo. »Tudi meni najverjetneje ne bo mogel nihče nikoli pojasniti, zakaj je pokojni Kocime potem prišel ravno k meni in me toliko časa priganjal, naj se učim igrati na violino …«
»Primaš Kocime?« mu sežem v besedo in se seveda čudim.
»Prav on, saj še danes ga živo vidim,« zaupljivo prikima Mišo. »Prišel je zmeraj ponoči, sedel takole ob meni na posteljo in mi govoril, govoril. Jaz pa sem ga ves trd poslušal in sem, čeprav sem tudi v snu dobro vedel, da je že mrtev, nazadnje privolil, da sva začela vaditi. Čutil sem njegove hladne prste, s katerimi mi je mehčal členke in mi kazal prijeme, zatajeval sem strah in se skušal prebiti iz more. Bilo me je iz noči v noč vse bolj groza, toda zmeraj, ko sem se potem zbudil in res vzel v roke violino, sem ugotovil, da lahko z lahkoto ponovim naučeno in da mi gre zmeraj bolje.«
»Morali smo kupovati sveče in jih prižigati pokojnemu na grobu, pa ni tudi to nič pomagalo,« pritrdijo Lange.
»Potem mi je Kocime neko noč le dejal: 'Zdaj si dovolj dober, da me ne potrebuješ več in lahko greš igrat tudi ljudem!« nadaljuje Mišo. »Toda, to je bil zame takrat seveda še večji problem in veliko sva se okoli tega prepirala. Dopovedoval sem mu, da tega nikakor ne zmorem napraviti, ker bom od strahu zanesljivo umrl, on pa mi je grozil, da bo prihajal vse dotlej, dokler me ne bo prvič videl z bando,« za hip pomolči mladi violinist.
»In tako si torej potem le premagal strah?« se še čudim.
»To niti ne,« se odprto nasmehe Mišo. »A nato je zopet prišel Kocime in rekel le: 'Čisto vseeno je, ali umreš na špilu ali pa v postelji. Zapomni si to. Dobro si to zapomni.' Premislil sem o teh njegovih besedah, res dobro premislil, jih nekako razumel in mu dal prav. Že čez vikend sem potem šel na nastop z Langami in prvič igral ljudem na violino, pokojni pa ni prišel k meni nikoli več.«
Feri Lainšček